Zaradi omejenga prostora pri postavitvi anten, sem za nižje KV bande izbral monoband pokončno vijačno anteno (vertikalni helikod) za 7 MHz, po amaterju XQ2DWN. Ocenil sem jo, kot primerno, že zaradi svoje višine 2,7 m in ker je za sevalni del uporabljena polovica valovne dolžine, torej brez kompromisnih krajšanj in električnih podaljšanj s tuljavami. Izdelava antene, montaža nosilnega ogrodja in poglasitev antene je zahtevala dva dneva. Za lažjo predstavo najprej risba antene.
Opis antene: Antena je pritrjena na kovinski okvir balkonske police. Mehanska dolžina antene je 3m, efektivna dolžina 2,7m in električna 21 m.
- dolžina navite žice 21m (1 mm²)
- kapacitivna kapa 4 x 21 cm aluminijasta lakirana žica 2 mm² (2 x 42 cm)
- radiali: 3 x 6,6 m
Izdelava: Avtor predlaga plastično cev s premerom 32 mm, kot pokončno nosilko vijačno navite žice. V trgovini so imeli na zalogi 29 mm PN instalacijsko cev z dolžino 3 m, kar v bistvu pomeni zunanji premer 32 mm. Te cevi se razmeroma mehke in namenjene elektro instalacijam v notranjih prostorih. To pomeni, da se zunaj in ob vetru upogibajo. Cev bo pokončno pritrjena na nosilec na svojem spodnjem koncu; posledično so možnosti za velika nihanja in s tem zlom ob zelo močnem vetru, zagotovljene! Težavo sem rešil z vstavitvijo lesene palice v notranjost cevi. Od njenega spodnjega dela navzgor, sem s šestimi kniping vijaki privijačil cev na palico v notranjosti. Palica je dolga 2 m, s pravokotnim profilom 20 x 25 mm. S tem sem dosegel togost cevi in ne pretirana nihanja ob vetru. Prost je le zadnji, zgornji meter cevi, kar pa ni kritično, slika 1.
Najlaže je anteno postavljati ni podirati, če je njen priključek izveden s konektorjem. Za konektorski nosilec sem izbral aluminijast »U« profil, ki sem ga odžagal na ustrezno dolžino ter vanj zvrtal luknje za pritrditev na PVC cev, dve luknji za pritrdilne vijake SO239 konektorja, ter veliko izvrtino za sam konektor, slika 2.
Sledila je vgradnja konektorja na aluminijasti nosilec in spajkanje antenske izolirane žice na vroči del konektorja, slika 3. Spoj žice s konektorjem sem dodatno izoliral še s termo srčno cevko.
Konektor sem s plastično vezico začasno pritrdil na sredino nosilne cevi in antensko žico enakomerno navil okrog PVC cevi, vse do vrha. Vmes in na koncu sem namestil še po eno vezico, da se antenska žica pri premikanju cevi ne odvije, slika 4.
Malce pod vrhom sem izvrtal še štiri luknje, v medsebojni razdalji 90° (rdeč krožec). Skozi te luknje bom speljal Aluminijasto žico, ki bo imela vlogo kapacitivne kape. Nad luknjami sem zarisal še rob, do kod sega pokrovček cevi, ki preprečuje vnos vode – dežja v notranjost, slika 5.
Kapacitivno kapo sem izdela iz mehke aluminijaste žice izolirane z lakom, debeline 2mm. Na enega od štrlečih krakov kape sem s pomočjo vrstne sponke spojil antensko žico na element kape. V notranjosti cevi, pa sem na stičišču krakov snel lakirano izolacijo in kraka med sabo tesno zvezal s PVC vezicama (rdeč krožec). S tem zagotovimo galvanski spoj obeh krakov kape, slika 6.
Opravil sem še meritev z ohm metrom, če so res vsi spoji prevodni / galvansko povezani. Anteno moram odmakniti od železobetonske stene čim dlje, vseeno pa ne sme biti preveč moteča za okolico, kajti sostanovalci vidijo vse. Za vodoravni distančnik / nosilec antene, sem izbral debelejšo aluminjasto cev z dolžino 130 cm. Na njen konec sem s kovinsko objemko pritredil leseno impregnirano in večkrat lakirano desko, ki bo nosila vertikalno cev antene, slika 7.
Z močnimi ploščami in objemkami je vodoravna cev pritrjena na ograjo balkonske police. Na njenem koncu, kjer je lesena nosilna plošča, pa je začasno z vezicami prtjena vertikalna nosilna cev antene. Tako bo, dokler antene ne poglasim, slika 8.
Na daljši vijak, ki istočasno drži konektor na aluminijastem profilu sem privijačil še tri izolirane mehke žice preseka 2,5 qmm, ki služijo kot radiali. Najprej je dolžina posameznega radiala znašala 4,5 m. Nisem bil zadovoljen z meritvami. Nato sem radiale podaljšal na 6,5 m in jih prosto položil po balkonski polici – radiali niso v stiku z ograjo ali ozemljitvijo! Rezultati so sedaj zadovoljivi. Ko sem podaljševal radiale, sem uporabil votlice v katere sem speljal oba konca žic in votlice z ustreznimi kleščami stisnil. Spoj sem nato zavaroval / izoliral še s termo skrčno cevko (bužirka), slika 9.
Na sliki 10 je končna izvedba antene in pritrditev vertikalne cevi s cevnimi objemkami z gumo. Guma prepreči pretirano stiskanje mehke cevi in istočasno onemogoča drsenje cevi znotraj obeh objemk – gravitacija nenehno opravlja svoje delo – HI. Objemki sta na leseno ploščo pritrjeni z distančnikom pač zaradi dolžine originalnega vijaka objemke, ki jih nisem žele rezati / krajšati. In seveda, vsi vijaki, matice in podložke naj bodo pocinkani ali iz nerjavnega železa.
Slika 11 prikazuje položaj antene in s kapo na vrhu. Oddaljenost vertikalne nosilne cevi antene od stene znaša 160 cm. Ni veliko, vendar antena dobro funkcionira na treh bandih, seveda z uporabo antenskega tunerja: 7 MHz, 28 MHz in 50 MHz.
Uspeha pri gradnji in veselja pri delu s to anteno vam želim.
73 de Vojko S57EN